Poglavja
” Ne upam se sama peljati v Ljubljano na izobraževanje. Strah me je življenja včasih.” mi je povedala Zara.
Zara je mamica dveh otrok, s končano visoko šolo in odlično službo. V svojem poklicu je zelo uspešna, je izjemna mamica, čudovita kuharica in žena. Iz zunanje perspektive, popolna v vseh pogledih.
Ko sva zaključili s coachingom, sem se spomnila svojega starejšega sina in njegovega strahca. Ko je bil star 10, 12 let se je stalno vozil s kolesom. Živeli smo v varnem delu predmestja. Imel je dovoljenje, da kolesari v bližini doma. Za daljše poti, pa je vedno vprašal.
Nekega dne se je s prijatelji iz nogometnega kluba dogovoril, da na trening pridejo s kolesi. Tik pred odhodom, je sinu postalo slabo in odločil se je, da tisti dan trening preskoči. Kot mama, sem začutila, da je v tem nekaj več. Vsedla sva se in pogovorila.
Odkrila sem, da ga je bilo strah vožnje do kluba, kljub temu, da je veliko že prekolesaril in pot mu ni bila tuja.
V tistem trenutku sem se zavedala dejstva, da v kolikor bom vse skupaj pustila, ga bo naslednjič pričakal drug strahec. Ker vem kako delujejo misli, sem si z lahkoto predstavljala kako bi ga lahko ti, v tem trentuku mali strahci omejevali v bodočnosti.
Dogovorila sva se, da vseeno gre. Jaz sem ga bom spremljala v avtu. Ko sva prišla na cilj, se je skril za avto in začel bruhati. Tako močno je začutil strah, da je v svojem telesu sprožil tudi fizično reakcijo.
Po tem se je umiril in odigral svojo tekmo. Takrat se je soočil s svojim strahom. Spoznal, da je misli, ki se mu je prikradla, dajal prevelik pomen.
Tako sem ga spodbujala, da se nauči biti POGUMEN.
Taki momenti so izjemno pomembni. Ko se enkrat navadimo tako razmišljati, postane pot vedno lažja.
Na tak način, treniramo mišico poguma.
Tako podzavesti sporočamo, da JAZ namesto strahu, izbiram pogum.
S tem zrahljamo tudi prepričanje, strah me je življenja.
Strah me je življenja že dolgo časa. Odkod izvira ta moj strah?
”Do našega šestega leta starosti, se v našo podzavest skozi opazovanje nalagajo misli, prepričanja in vzorci od staršev in okolice.” pravi Dr. Bruce Lipton (vir 1).
V naši podzavesti delujejo programi, ki večinoma niso naši. So naučeni.
Največkrat teh vzorcev tudi ne prepoznamo. Naučimo se živeti s strahom.
Strah je potrkal na naša vrata in mi, smo mu odprli na stežaj.
Strah se nam kopiči zaradi naše okolice. Ta nas uči, da smo vedno v nekem primanjkljaju. Naši starši prenašajo paradigme od svojih staršev, zaradi načina delovanja sistema države, šolstva, medijev, televizije, socialnih omrežji …
Vse to vpliva na nas. Strah se naseli v vsako našo celico in nas lahko na ta način prestraši od življenja samega.
Na katera področja v mojem življenju vpliva strah?
Strah je čustvo, ki nas ohromi. Vpliva 24 ur na dan, vsa dan.
Ni ga področja, na katerega strah ne bi vplival. Ko čez dan sprejemate odločitve, bodite pozorni kako se dejansko odločate. Ali sprejmete odlitve na temeljni misli o obilju ali primanjkljaju?
Strah vpliva na zdravje, finance, intelekt, kariero, odnose v družini, med partnerjema, na odnose na delovnem mestu, na duhovno rast, samozavest, naše družabno življenje …
Strah delujo subtilno. Iz podzavesti se javlja misel ”Strah me je življenja.”
Kako strah deluje?
Na zgornji sliki (avtor Darija Račnik – vir 2) so možgani razdeljeni na limbični del, neokorteks in reptilni del. Vsak od njih ima pomembno funkcijo.
Kadar se strah aktivira, se limbični del in neokorteks izklopita. Ne moremo več logično razmišljati, v tistem trenutku ne moremo biti srečni, izklopi se nam logika, prav tako nismo sposobni sprejemati nobenih odločitev. Enostavno smo ohromljeni.
Akitvni nam ostane le ”plazilni ” oz. reptilni del. Ta je odgovoren za osnovne življenjske funkcija kot so iskanje hrane in zavetja, dihanje ter beg ali boj.
Vsa energija, ki se akumulira v sredini našega telesa, se preseli v roke in noge. Pripravljeni smo na BEG ali BOJ!
Česa v življenju, nas je najbolj pogosto strah?
uspeha in neuspeha
kaj bodo rekli drugi
strah me je izpostaviti se
biti ranljiv, nasilja
diagnoze, bolezni
trenutne situacije
izstopiti iz cone udobja
prihodnosti in napačnih odločitev
ostati sam
izgube službe, partnerja, družine …
strah me je življenja
Kateri strahovi v življenju mi koristijo?
Niso vsi strahovi nekoristni.
Obstajajo strahovi, ki nam v življenju tudi koristijo. Eden takih strahov je npr. strah prehodom čez železniške tire, pri spuščeni zapornici, strah hoditi po prometni cesti ali avtocesti.
Strah pred hojo po robu pečine ali strehe, strah pred velikim ognjem, plameni, strah pred rušenjem zgradbe je tudi koristen strah.
Taki strahovi so dobrodošli, ker nas varujejo.
Premagovanje strahu pred življenjem
je spoznanje, da je strah le izmišljen scenarij, ki smo si ga izmislili v svoji glavi.
Sprememba fokusa je prioriteta. Ko se odločite, lahko iz obroča strahu izskočite v trenutku.
Vse je samo vaja in delo na sebi.
S časoma, boste z veseljem ugotovili, da je strah res votel in misel strah me je življenja, ne bo več prisotna v vašem življenju.
Kako se umiriti pred mislimi, kot so strah me je življenja?
Prvi korak je sprejetje tega občutka, sprejetje strahu.
Najprej moramo strah prepoznati in ga nato sprejeti. Naš je. Od/iz nečesa izvira.
Drugi korak je, poiskati odgovore na ta štiri vprašanja: 1. Kdo me pomirja? (katera oseba)
2. Kaj me pomirja? (aktivnost)
3. Kaj v življenju rad/a počnem?
4. Kateri trenutki v mojem življenju su pomirjujoči?
Tretji korak je, fokus na drugi korak.
Na ta način, boste tlakovali nove načine razmišljanja in začeli boste spreminjati negativne misli v pozitivne.
Čez čas boste spoznali, da ste res bili samo naučeni občutiti toliko strahu in da vaše misli, imajo moč.
Kako živeti s čim manj strahu v življenju?
Z zavedanjem, da je misel strah me je življenja izmišljena in priučena. Je misel, ki sem si jo izmislila.
Na spodnji sliki je prikazano, kako se strah dotakne tudi čisto vsake naše generacije oz. čisto vsakega obdobja v našem življenju.
Edina razlika se pojavi v stvareh oz. pojmih za katere nas je strah.
Strah se samo levi kot kača. Spreminja svoje vloge, barve.
Zgodijo se nam drugi dogodki, srečamo druge osebe, a občutek je enak.
PRIMER: Najstnika je najbolj strah, da ne bo pripadal neki skupini, da ne bo ljubljen, da ne zadošča kriteriju družbe.
Medtem, ko je mojo generacijo (starši, zaposleni) strah za otroke, za finance …
V tretjem življenjskem obdobju pa je ljudi večinoma strah za zdravje in življenje.
Ko potegnemo črto, bi si lahko naša življenja veliko bolj olajšali in zrahljali te strahove.
Vsaj tako bi nam rekle naše babice in dedki, ki imajo življenjske lekcije.
Mi jih lahko potolažimo z mislijo, da smo tu za njih in da bomo mi posrkbeli za njih, tako kot so oni za nas.
Katera sta dva najpogostejša strahova?
Prvi, je strah, da ne bom ljubljen.
Drugi pa, da ne bom dovolj dober, pameten, skrben, ljubeč, preskrbljen … pravi ameriški motivator Tony Robbins.
Strah me je življenja na srečo, ni med njimi.
Vir