Potapljanje kljub strahu je možno. Čeprav je bilo potapljanje moja velika želja, se mi je na začetku zdelo, da bo strah zmagal.
Kaj sem potrebovala tak podvig?
Močno notranjo željo, ki premaga strah, motivacijo in dobrega inštruktorja. Dobrega v smislu mirnosti in empatije.
S prvim inštruktorjem (sedaj veste, da sta bila dva), sem začela sodelovati na sredini meseca junija. Zaradi njegovega načina delovanja, se je v meni aktiviral prastari strah.
Z Društvom za podvodne dejavnosti Bled pa sem strah odpravila in spoznala lepote ”tavhanja”.
V nadaljevanju vse o mucki Trini, ki je bila ”kriva”, da sem spoznala Meto in Jureta iz DPD Bled, do aktivnega strahu in držanja za stopnice, konstantnega zalivanje maske🙈 ter školjke iz 9.5 metrov.
Na koncu sem dobila še eno potrditev, kako se vse dogaja prav za mene (za nas), četudi mi vse izkušnje niti malo niso bile vešč.
Poglavja
Vsega je ‘kriva” mucka Trina
Z družino že desetletje pomagamo Društvu za zaščito živali Kranj. Medtem časom smo rešili mnogo nezaželjenih muck. Ena takih je bila prostoživečka Trina.
Trina je bila odrasla muca, ki pa je žal bila pozitivna na mačjo levkozo (neozdravljiva mačja bolezen). Kljub njeni diagnozi, sem ji želela najti primeren dom.
Mucke z levkozo lahko živijo leta, lahko pa se bolezen aktivira in nas zaupustijo kmalu.
Na objavo sta se odzvala Jure in Meta, moja sokrajana, s katerima se do tedaj nisem poznala.
Kljub Trinini diagnozi, sta se odločila ponuditi ji dom. Tako kot z vsemi posvojitelji, sem bila tudi z njima pogosto v kontaktu.
Trini ni kazalo najbolje zato smo se dogovorili, da pridem v nedeljo ocenit situacijo. Mucka je bila kar boga, saj jo je bolezen že utrudila.
Ko smo se v hodniku njunega stanovanja pogovarjali, kako bomo spravili Trino v box in jo odpeljali na veterino, zagledam na steni potapljaški koledar.
SLEDI IZKUŠNJA PRED IZKUŠNJO⤵️
Potapljanje in prva ”napačna” izbira inštruktorja
Nasmejala sem se in jima povedala o svoji potapljaški izkušnji, ki sem jo imela ravno tisti vikend.
V tistem tednu, smo se s prvim inštruktorjem srečali prek spleta, naslednji dan smo imeli sestavljanje in razstavljanje opreme, v soboto prikaz in izvedba vaj, nedelja izpit za potapljanje.
Testi v četrtek so bili narejeni z 86% uspešnostjo. ”Juhu”: sem si mislila. Petkovo sestavljanje opreme, je bilo tudi uspešno.
Pride sobota in …
Tisto dopoldne sem prvič v življenju oblekla neopren obleko, se primerno obula, na pasu imela 10 kg uteži, na hrbtu kompenzator plovnosti in polno 12l jeklenko. Vse skupaj je bilo med 25 in 30 kg opreme (jaz tehtam 61kg).
Prve podvodne vaje so bile kar v redu. Kmalu za tem smo šli v globine jezera Bled. Ko sem bila pod gladino, sem začela čutit napenjanje -pehanje in želela sem ta odvečni zrak izstisniti.
Razmišljala sem, kako naj to naredim, ne da bi nekontrolirano pila jezero. Namreč, v ustih sem imela regulator za dihanje.
Ker nisem mogla več zadrževati napetosti, sem jo izpustila skozi usta. V tistem trenutku se je regulator premaknil in začela sem na veliko goltati vodo. Istočasno se mi je tudi maska polnila z vodo.
Nevešča sem se takoj odpravila na površino. Na gladini sem občutila nemoč, ker kakorkoli sem se obrnila, se mi je zdelo, da sem za plavanje pretežka. Pletna, ki je bila pred mano se mi je zdela daleč in prav tako pomol, na Veliki Zaki.
Zakaj napačna prva izbira za potapljanje
Za mene, prvošolčka v potapljanju, je bilo v kratkem času preveč informacij in preveč stvari, na katere naj bi bila kot potapljač pozorna. Pri tem prvem spustu smo prišli do globine 7.5m, kar je pomenilo, da sem morala med potopom uravnavati – izenačevati tudi pritisk v ušesnem bobnjiču.
Osnove med potom, kot so praznenje maske, uravnavanje pritiska v bobnjiču, reguliranjem plovnosti (da ne ”plužiš” po dnu ali da te ne odnese na površino) in obladovanjem pritiska na telo, nisem mogla takoj obvladati.
Po prvih dobrih dveh urah v vodi sem opazila, da moje telo enostavno ne zdrži. V možganih se mi je naredil kratek stik in kasneje nisem več slišala, kar inštruktor govori.
Na površini se nisem spomnila niti napihniti jopič – kompenzator. Tu se mi je sprožil strah, katerega nisem takoj prepoznala.
Odločila sem se, da s tečajem preneham.
Nazaj k Trini
Točno to sem opisala Meti in Juretu. Izkazalo se je, da je potapljane za Meto in Jureta domači teren. Ona se potaplja že 14 let in je inštruktorica potapljanja, Jure pa pomočnik.
Wow, kakšna slučajnost. Kakšna sinhronizacija dogodkov.
Vse skupaj kar sem povedala, jima je bilo smiselno, saj pri njih tak tečaj traja tri tedne, pri moji prvi izbiri pa štiri dni.🙈
Nič čudnega, da se je moje potapljanje ustavilo in da sem odnehala. Za um in telo je bilo vsega preveč.
Vem, da slučajnosti ni in da je vse bilo točno tako, kot mora biti. Vse se je zgodilo zame in za mojo rast.
Vpliv strahu iz podzavesti
V pogovoru me je Meta povabila v njihovo društvo. Sama nisem bila več prepričana, kako naprej, ali naj sploh nadaljujem ali ne. Potem, pa sem se vseeno odločila preizkusit.
Na začetku smo bili štirikrat v bazenu na Grajskem kopališču Bled. Tam smo izvajali vaje.
Kako mi je šlo?
Ne preveč dobro. Nenenhno sem imela težave z maskami, težko sem se potopila na dno, kar mi je onemogočilo izvajanje vaj.
Meta je opazila, da me je strah in me tudi povprašala. Moj odgovor je bil : ”Ne. Ni me strah. Ne da bi jaz vedela. Komaj čakam, da grem v globine.”🙈
Ocenila je, da me je strah (sicer o tem potem ni nič več rekla) in mi dodelila Jureta, pomočnika inštruktorja za potapljanje, s katerim sem potem delala 1/1.
Jure je bil balzam za mojo Dušo. Umirjeno in brez pritiska mi je kazal vaje ter potrpežljivo čakal, da sem 1.000.000x izpraznila svojo masko in odšla na površje.
Armina, te je strah
vpraša tudi Jure. ”Ne”: sem rekla. Istočasno sem se tisto celo uro držala za stopnice🙈🙈.
Ker je Jure moder mladenič, ni rekel nič.
Šele, ko sem o stvareh pripovedovala možu, sem se začela zavedati, da se strah pojavi iz podzavesti in upravlja z mojim telesom.
Občutek sem imela, kot da bi bili dve Armini. Ena, ki se veseli potapljanja in druga, ki se drži stopnic in roba bazena.
Moje napredovanje je bilo počasno in na koncu mi le uspe uspešno dokončati vajo, pri kateri buddy-ju zmanjka zraka.💪💪💪
Potapljanje v Fiesi
Med tečajom, sta se Meta inštruktorica in Janez Andrejc, predsednik DPD Bled odločila, da gremo v Fieso, kjer bomo opravili dva potopa v morju.
V Jadran sem šla z Juretom in oba potopa opravila odlično. Vsakič sva bila pod vodo okoli 40 minut. Prva globina 9.5m in kasneje 7m.
Z masko ni bilo težav, plovnost je bila v redu, pristisk v bobnjiču sem dobro uravnavala.
Vse je potekalo točno tako, kot mora biti.
Za prvi ”tavh” sem si vzela suvenir iz Jadranskega morja. To je ta školjkica👇
Kako sem premagala strah
- Ob strani sem nenehno čutila svoje vodnike in druge Energije. V misli sem dobivala čudovite slike morja, rib in podvodnega sveta, katerega še nisem okusila.
2. Vedela sem, da je bil prvi inštruktor za potapljanje in doživetjaz njim velika rast.
3. Ves čas sem čutila, da bodo Energije zame poskrbele, kot so neštetokrat do sedaj.
4. Redno sem izvajala vizualizacije
5. Večkrat naredila vajo za odpravljanje strahu
Prijetno vzdušje, ki vlada v DPD Bled te pomiri, saj Janez pravi: ”Tu smo, da se imamo fajn.”
Jure, ki je bil resnično balzam za soočanje s strahom in dolgoletna inštruktorica Meta, sta mi odprla povsem novo okno v podvodni svet.
Tega se z besedami ne da opisati. To enostavno moraš doživeti.
Potapljanje je lahko najboljša izkušnja v vašem življenju ali največja mora, ko hlastaš za zrakom.
Izkusila oboje. Najboljša izkušnja ob pravih ljudeh in Energijah, ki ti stojijo ob strani je vredna vsakega namišljenega strahu.